Spomini na velemojstra, dr. Milana Vidmarja
Vidmar se je na Dunaju še bolj kot tehnike učil kraljevske igre. Predsednik klub ja bil znameniti bankir, baron Rotschild. »Nekoč sem sredi Dunaja srečal barona, ki je bil namenjen v našo kavarno. Vedel sem, da stanuje na drugi strani mesta. ‘Baron, v vaših letih verjetno ni lahko prehoditi takšnih razdalj?’ ‘Ah, kaj bi to. Zakaj bi za takšno pot vpregel konje? Hoja peš je cenejša … Muči me sin, ki hoče zapraviti vse, do zadnjega beliča. Kot kaže bom kmalu na beraški palici.’«
Decembra leta 1902 je bil razpisan turnir mladih v dunajskem klubu. Vpisnina je bila astronomskih 40 kron, zanjo pa si dobil pravico do nastopa v klubu in celoletno članstvo v klubu. Vidmar ni imel denarja, zato je njegov sošolec zastavil zlato uro. Tveganje se je izplačalo: šesta nagrada je bila precej višja od vplačane vpisnine. Vidmar je prijatelju odkupil uro in si priigral najpomembnejše: brezplačni dostop do bogate klubske knjižnice.
Leta 1909 se je Vidmar odpravlja na turnir v Goeteborg in sredi Prage naletel na prijatelja Oldricha Durasa, s katerim sta skupaj nadaljevala pot prek Berlina. V Berlinu sta morala čakati in zjutraj sta obiskala šahovsko kavarno na križišču Fridrichstrasse in Unter den Linden. »Naenkrat se je tam pojavila skupina domačih ‘profesionalce v’, ki naju ni prepoznala. Umirala sva od smeh, ko so naju izkušeno razdvojili, nato pa vsakemu posebej skušali iz žepa izvleči dragocene marke. A čez pol ure so razočarano odšli, midva pa sva, bogatejša za sedem mark vsak, v smehu obujala spomine na nespretne poskuse domačih lovcev na denar.«
Milan Vidmar je opisoval anekdoto s turnirja v Londonu leta 1922. Opazil je, da so v šahovski dvorani končani že vsi dvoboji, samo pri mizi, na kateri je igral svetovni prvak Raoul Capablanca, je sedel razmišljujoči italijanski mojster Marotti, nasproti njega pa je bil prek stola položen le dežni plašč. Odšel je v bife, da bi se okrepčal, ko tam zagleda Capablanco, ki je kot pravi salonski lev raje osvajal mlado lepotico. Slovenski prvak mu je šepnil: »Gospod Capablanca, vaša ura teče že četrt ure« - »Ali nisem v dvorani pustil plašča? Za Marottija moj plašč zadošča!« je odvrnil nonšalatni Kubanec, ki je na koncu turnirja gladko zmagal z veliko prednostjo.
Na londonskem turnirju, na katerega se je po daljši odsotnosti iz šahovskega sveta pripravljal na partijah z madžarskim velemojstrom Moraczyjem, je Milan Vidmar leta 1922 naredil najlepšo, zgodovinsko potezo na angleških tleh, in sicer v smislu fair playa, in tako zasedel 3. mesto, takoj za Capablanco: igra je bila prekinjena v izgubljenem položaju za Vidmarja, ker pa Capablanca očitno ni dobro razumel francoske napovedi, je mislil, da se je nasprotnik vdal. Ko pa je sodnik vendarle pognal šahovsko uro, Capablance ni bilo nazaj, zato je Vidmar v zadnjih sekundah pred prekoračitvijo časa, da nasprotnika ne bi doletela sramota ob takem izidu, podrl svojega kralja in se predal.
Vidmarjeve knjige so prevedli tudi v ruščino. Znano je, da Rusi za prevode nikoli niso plačevali avtorskih pravic. In ko je Vidmar, med sojenjem meč-turnirja za svetovno prvenstvo leta 1948 sredi Moskve odprl to vprašanje, mu Sovjeti niso mogli (znali) odreči. V nadomestilo so mu poklonili nov avto znamke moskvič. A ravno takrat se je začel spor med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, ki sta ga na najvišji ravni zakuhala Tito in Stalin. Moskvič je obtičal v Moskvi in dolgo čakal na lastnika. Šele leta 1956, osem let pozneje, je Vidmar končno dobil zasluženo plačilo.
Rit in srajca
Znano je, da sta v kavarni Evropa zelo velikokrat igrala proste partije takrat in danes slavna slovenska velemojstra dr. Milan Vidmar in Vasja Pirc. Čeprav je bilo okoli njiju veliko “kibicerjev”, je bila iz spoštovanja do obeh slovenskih šahovskih legend popolna tišina. No, nekoč pa se je eden od “kibicev” nekoliko opogumil in poltiho dejal: »Saj sta kot rit in srajca!« Potem je spet zavladala tišina, kot da bi velemojstra preslišala zanimivo opazko. Čez nekaj časa pa se le oglasi dr. Milan Vidmar in med partijo reče Vasji Pircu: »Si slišal, kaj je nekdo o meni dejal? Da sem srajca!«